Annabelle Stephenson
Skupina nizozemskih študentov je nedavno sodelovala v študiji, ki je vključevala eno samo sejo virtualne resničnosti (VR) z namenom krepitve njihovega samo-sočutja in zmanjšanja samokritike. Raziskava je bila osredotočena na študente, znane po svojih samokritičnih nagnjenjih, ki so jih prosili, naj izkažejo sočutje do virtualnega lika, ki izraža svoje lastne samokritične misli. Ta študija je bila objavljena v reviji “Behavior Research and Therapy.”
Samokritika se nanaša na nagnjenje, da se posameznik strogo ocenjuje, osredotoča na zaznane neuspehe in pomanjkljivosti. Vključuje postavljanje visokih standardov in precej kritičen odnos do lastnih dejanj in odločitev. Čeprav samokritika včasih lahko spodbudi samopoboljšanje, lahko tudi vodi do občutkov pomanjkanja, nizke samopodobe in poslabšanja duševnega počutja. Prekomerna samokritika je lahko škodljiva, ovira osebnostni razvoj in prispeva k negativnim čustvenim stanjem, kot sta tesnoba in depresija.
Nasprotno pa samo-sočutje vključuje ravnanje s seboj s prijaznostjo, razumevanjem in odpuščanjem, zlasti v težkih situacijah ali ob neuspehih. Ta odnos spodbuja čustveno odpornost in splošno počutje ter služi kot prilagodljiva strategija regulacije čustev, ki lahko prispeva k izboljšanju duševnega zdravja.
Študija, katere glavna avtorica je bila Marit Hidding, in njeni sodelavci so raziskali, ali bi lahko edina seja VR zmanjšala samokritiko in izboljšala samosopotovanje tako, da bi udeleženci prevzeli drugačen pogled. Ker obstaja nasprotni odnos med samokritiko in samo-sočutjem, je bilo hipotezirano, da bi povečanje samo-sočutja lahko zmanjšalo samokritiko.
Za vrednotenje tega so raziskovalci oblikovali VR vaje, ki temeljijo na kognitivno-vedenjski tehniki imenovani “dvojni standardi,” kjer so udeleženci razmišljali o tem, kako bi govorili s prijateljem, ki kaže podobno samokritiko. Eksperiment je vključeval 68 nizozemskih študentov psihologije z Univerze v Groningenu, starostnih od 17 do 30 let, izbranih zaradi visokih ravni samokritike s pomočjo lestvice za samokritiko in samomilost.
Udeleženci so bili naključno razdeljeni v dve skupini. Ena skupina je sodelovala v seji VR, v katero so bili vključeni tehnike spreminjanja perspektive (eksperimentalna skupina), medtem ko je druga skupina sodelovala v podobni seji VR brez te tehnike (kontrolna skupina).
V postopku so udeleženci vstopili v virtualno okolje, da bi se navadili. Raziskovalec je nato razpravljal o njihovi samokritiki in jih vodil pri izražanju sočutja v nadaljnjih vlogah. V teh vlogah so udeležencem naročili, naj si predstavljajo virtualni lik kot prijatelja in ga obravnavajo prijazno, pri čemer so predstavljali svoje samokritične misli. Dve takšni vlogi sta se odvijali. Eksperimentalni skupini so bili posneti in predvajani VR seje, kar je udeležencem omogočilo ogled seje iz perspektive virtualnega lika in poslušanje njihovih lastnih sočutnih odgovorov. Kontrolna skupina te izkušnje ni imela.
Pred in po seji so udeleženci izpolnili teste za merjenje samokritike in samo-sočutja (lestvica za samo-sočutje in samokritiko), pa tudi trenutne pozitivne in negativne občutke (vizualna analogna lestvica). Prav tako so poročali o svojih izkušnjah v zvezi z navzočnostjo VR (vprašalnik o skupinski navzočnosti) in ocenili svoje subjektivne izkušnje v zvezi z intervencijo.
Rezultati so pokazali, da sta obe skupini doživeli zmanjšanje samokritike in povečanje samo-sočutja. Ponovno predvajanje VR sej z spremenjenimi perspektivami ni imelo posebnega učinka, saj so opažene spremembe bile podobne v obeh skupinah. Pozitivna in negativna čustva so po seji ostala nespremenjena. Raziskava je sklenila, da “edina VR intervencija, ki temelji na tehniki KVT ‘dvojni standardi’, učinkovito zmanjšuje samokritiko in izboljšuje samo-sočutje pri skupini udeležencev z visokimi ravmi samokritike. Ta študija je pokazala, da tako izkazovanje sočutja kot prejemanje lastnega sočutja bistveno pozitivno vplivata. Izkazovanje sočutja do nekoga, ki ima podobno samokritiko, je dovolj, da pridobimo samo-sočutje in zmanjšamo samokritiko,” kot so zapisali avtorji študije.
Raziskava osvetljuje potencialne terapevtske učinke intervencij v virtualni resničnosti. Pomembno je opozoriti, da čeprav ta raziskava ni dokazala predvidenega terapevtskega učinka, je pokazala spremembe v samo-sočutju in samokritiki v obeh skupinah po intervenciji. Zato ostaja nejasno, ali je sprememba nastala neposredno zaradi intervencije ali se je zgodila naključno. Poleg tega študija ni ocenila samo-sočutja in samokritike takoj po intervenciji dolgoročno.
Pogosta vprašanja (FAQ):
1. Kaj je samokritika?
Samokritika vključuje strogo samoocenjevanje, osredotočanje na neuspehe in pomanjkljivosti. To lahko vodi v nizko samozavest in poslabšanje duševnega počutja.
2. Kaj je samo-sočutje?
Samo-sočutje pomeni ravnanje s seboj s prijaznostjo, razumevanjem in odpuščanjem. Spodbuja čustveno odpornost in splošno počutje.
3. Kakšne so posledice pretirane samokritike?
Pretirana samokritika lahko ovira osebnostni razvoj in prispeva k negativnim čustvenim stanjem, kot sta tesnoba in depresija.
4. Kakšni so bili cilji študije?
Študija je imela za cilj preučiti, ali bi lahko ena seja virtualne resničnosti zmanjšala samokritiko in izboljšala samo-sočutje tako, da bi udeleženci prevzeli drugačen pogled.
5. Kakšno je bilo oblikovanje študije?
Študija je vključevala nizozemske študente psihologije, ki so bili naključno razdeljeni v dve skupini – ena skupina je sodelovala v seji VR s tehnikami spreminjanja perspektive, medtem ko je druga skupina sodelovala v podobni seji brez te tehnike.
6. Kako je potekala seja virtualne resničnosti?
Udeleženci so imeli priložnost pregledati svojo samokritiko in se naučiti izkazati sočutje do virtualnega lika, ki izraža svoje samokritične misli. VR seje so bile posnete in predvajane, kar je udeležencem omogočilo ogled seje iz perspektive virtualnega lika.
7. Kakšni so bili rezultati študije?
Obe skupini sta doživeli zmanjšanje samokritike in povečanje samo-sočutja. Ponovno predvajanje VR sej z spremenjenimi perspektivami ni imelo posebnega učinka, saj so opažene spremembe bile podobne v obeh skupinah.
8. Ali ima intervencija virtualne resničnosti terapevtske učinke?
Študija kaže, da lahko ena seja virtualne resničnosti pomaga zmanjšati samokritiko in izboljšati samo-sočutje. Vendar je pomembno opozoriti, da študija ni dokazala predvidenega terapevtskega učinka, temveč le spremembe v samo-sočutju in samokritiki po intervenciji.
9. Kakšne so omejitve študije?
Študija ni ocenila dolgoročnih učinkov intervencije, sprememba pa je bila ovrednotena takoj po intervenciji.
Povezane Povezave:
– [Behavior Research and Therapy](#)
The source of the article is from the blog tvbzorg.com
